Juditi Mandelc – Kunčič v slovo (1955-2024)
Draga mentorica, kolegica anesteziologinja in predvsem prijateljica, moja
Judita! Po tvoji težki bitki z zahrbtno boleznijo ti namenjam nekaj besed, ki pa,
žal, ne morejo naslikati tvojega bistva, tega s čimer si očarala vsakogar, ki te
je resnično poznal.
Spomnim se, kako sem pred več kot dvajsetimi leti začela s pripravništvom v
Splošni bolnišnici Jesenice. Ti si bila svetlolasa zdravnica s čopom, tako
energična in lepa, da si s svojo prisotnostjo zasenčila vse okoli sebe. »To je
dr. Mandelc, anesteziologinja«, sem izvedela. Hitro sem spoznala, kako
delovna si in kako te vsi sodelavci cenijo. Zate ni bilo razlik med primarijem ali
čistilko, človek je bil človek in do vseh si bila enako prijazna in kolegialna.
Ko sem se odločala za specializacijo, si me prijela pod roko in me odpeljala k
takratnemu direktorju. Njega se ne spomnim več, tebe in tvoje navdušenosti
nad anestezijo tistega dne pa, kot bi bilo včeraj. Predstavila si me kot možno
kandidatko za specializacijo iz anesteziologije in s tem začrtala mojo nadaljnjo
strokovno pot, ki jo imam zelo rada.
V Splošni bolnišnici Jesenice si začela s specializacijo iz anesteziologije leta
1985, pred tem pa si nekaj let delala kot splošna zdravnica v Bohinjski Bistrici.
Delo anesteziologinje si oboževala od prvega dne pa vse do upokojitve leta
2019. V mladosti si bila vrhunska športnica, plavalka, večkratna jugoslovanska
prvakinja v prsni tehniki ter prvakinja Balkanskih iger. Udeležila si se celo
olimpijskih iger v Münchnu leta 1972! V športu si se naučila delovne discipline in verjetno si tudi zato nadčloveško garala vsa leta v službi. Opravljala si po
šest ali sedem dežurstev mesečno, ob pomanjkanju kadra si bila dežurna tudi
vsak drugi dan. Povedala si mi, kako si nemalokrat odšla od doma v petek
zjutraj, bila dežurna tisti dan, nato cel vikend in prišla domov v ponedeljek
pozno popoldne. Z bolečino v srcu si se spominjala, kako se je po taki
maratonski dežurni službi tvoj mali sinček skrival pred teboj, ker te ni
prepoznal. In med dežurstvom je bilo potrebno opraviti vse delo v intenzivni
enoti, anestezirati vse urgentne (in tudi številne ne urgentne) operacije, vse
carske reze, oskrbeti vse življenjsko ogrožene poškodovance ali septične
bolnike, oživljati…, saj je v bolnišnici, kjer si delala, dežurno službo vedno
opravljal en sam anesteziolog. Kako to ne bi pustilo dolgoročnih posledic na
tvojem zdravju?
Meni si bila tekom specializacije glavna mentorica. Naučila si me vseh
najpomembnejših veščin, ki so mi kasneje nemalokrat krvavo prišle prav. Ob
težki intubaciji se vsakič spomnim prav tvojih nasvetov, kako bolniku pravilno
podložiti glavo, da se grlo čimbolj pomakne navzad, kako ukriviti vodilo, kdaj
uporabiti dolgo laringoskopsko žlico. Neprecenljivo je, da si me res dobro
naučila ventilirati na masko. Ko ne moreš intubirati ali ventilirati preko drugih
pripomočkov, človeka reši prav ročna ventilacija na masko! Pa to so le
drobtinice, kaj vse še drugega si me naučila. Dolga leta študija, predvsem pa
neskončno ur kliničnega dela so te naredili za mojstrico.
Leta so minevala in ko sem se vrnila v svojo matično ustanovo kot specialistka
anesteziologije, si bila ti že več let predstojnica oddelka. Pod pretvezo
»ZUJFA-a« me takratno vodstvo ni želelo redno zaposliti, saj so tisti
anesteziologi, ki so bili že zaposleni, tako ali tako opravili vse delo. Ti, kot
vodja anesteziološkega oddelka, pa si hitro pokazala, da anesteziologov
manjka. Ob prvem bolniškem staležu je odpadel kirurški program v eni od
operacijskih dvoran, naslednji dan pa sem, glej no glej, imela službo. Ti si bila
še vedno enako hitra in delovna kot pred desetimi leti. Proti vsem pravilom si
občasno anestezirala na dveh operacijskih mizah hkrati, zato da so kolegi
lahko odšli na izobraževanje v tujino, operacije pa na ta račun niso odpadale.
Kadar si zbolela, si tisti dan oddelala svoj delež v službi in mi rekla: »Boš
videla, jutri bom zdrava!« In si bila res, naslednji dan ni bilo sledu o kakem
prehladu. Meni si se zdela nadnaravna! Neverjetno zmožnost zdravljenja
tvojega telesa sem pripisovala tvoji pretekli športni poti.
Pri 59-ih letih si se odločila, da boš poleg službe, del svojega časa posvetila
tudi svoji drugi veliki ljubezni, slikanju. Najprej si vpisala študij slikarstva. Ko si
z njim zaključila, pa si, zaradi vedoželjnosti, s študijem nadaljevala in tudi
magistrirala. Več tvojih prelepih slik krasi moj dom. Milina, ki si jo pogosto
prikrivala z odločnostjo, žari iz njih.
V službi si oddala predstojništvo in bila nato vodja dnevne bolnišnice. S
sodelavci Oddelka za dnevno bolnišnico ste se dobro razumeli. Delali ste
veliko, vendar v prijetnem vzdušju. Izkoristila sem vsak prosti trenutek, ki sem
ga lahko, da sem ga preživela v tvoji družbi. Bila si tako razgledana, polna
življenja in predvsem lepa duša. V tebi je bilo nekaj najstniškega, bila si kot
prijateljica iz sredne šole in po drugi strani zaščitniška in materinska.
Po upokojitvi si s svojo ljubljeno anesteziologijo nadaljevala v privatni praksi.
Tudi tam so te imeli zelo radi. Kako tudi ne, če pa je bilo vedno vse narejeno?
Kadar si prišla na delo, pa je nepričakovano odpadel operativni program, se
nisi jezila, kot bi se morda kdo drug. Ti si popila kavo in odšla domov, brez
slabe volje ali zamer. Veselila si se, da boš pač imela prost dan, ki si ga nato
izkoristila za sprehod in slikanje.
Poklicala si me neko poletno popoldne, tvoja usoda me je pretresla. Nisi se
smilila sama sebi, pogumno si se borila s premočnim nasprotnikom. Si mi pa
nekoč dala vedeti, da je tvoje žrtvovanje v službi terjalo previsok davek in da
bi, če bi imela še eno možnost, živela drugače.
Usoda je hotela, da sem zadnje tedne, ki si jih preživela v intenzivni enoti na
Onkološkem inštitutu Ljubljana, lahko skrbela zate. Kljub oslabelosti si se na
koncu želela vrniti domov, preveč svojega življenja si že pustila v bolnišnici. In
tam, v objemu dragega moža in sina, je tvoje življenje ugasnilo. Tiho in
skromno si odšla.
Bila si moja velika učiteljica, Judita, učiteljica za Življenje. Veliko dobrega si
storila neskončni vrsti bolnikov in neizbrisno sled pustila v mojem srcu. Počivaj
v miru, moja draga. Neskončno te pogrešam,
tvoja Eva