Je cevka iz umetnega materiala, ki jo medicinska sestra ali zdravnik običajno vstavi v veno na hrbtišču roke ali v komolčni kotanji s pomočjo tovarniško vstavljene igle. Igla se po vstavitvi odstrani – v žili ostane zgolj plastična cevka, ki omogoča dodajanje tekočin in zdravil. Ker precej pogosto povzroči vnetje vene, jo je potrebno vsakih nekaj dni menjati.

Zapleti

Vstavitev mimo vene v okolno tkivo, krvavitev in podplutba, vnetje vene, strdki v veni.

Je tanka cevka iz umetnega materiala, ki jo po predhodnem omrtvičenju vbodnega mesta z lokalnim anestetikom zdravnik s pomočjo tovarniško vstavljene igle vstavi v arterijo. Postopek je podoben vstavljanju periferne intravenske kanile. Običajno kateter vstavimo v arterijo na zapestju, lahko pa tudi na stopalu, v komolcu ali dimljah. Preko arterijskega katetra invazivno merimo krvni tlak ter jemljemo kri za določene preiskave (vsebnost kisika in ogljikovega dioksida v krvi). S posebnim PiCCO katetrom, ki se vstavi v dimeljsko arterijo, lahko dodatno nadzorujemo delovanje srčnožilnega sistema.

Zapleti

Vstavljanje arterijskega katetra poteka v veliki večini primerov brez zapletov. Vseeno pa so možni: večkratno zbadanje, bolečina, krvavitev in podplutba vbodnega mesta, spazem (krč) arterije, prehodno ali trajno motena prekrvavitev ter odmrtje tkiva, ki ga arterija prehranjuje zaradi nastanka strdka v arteriji (izjemno redko), poškodba bližnjih živcev, lokalna/sistemska okužba, nastanek povezave med arterijo in sosednjo veno (fistula).

Je cevka iz umetnega materiala, ki jo zdravnik po predhodnem omrtvičenju vbodnega mesta z lokalnim anestetikom s pomočjo igle in posebne vodilne žice vstavi v osrednjo veno na vratu, pod ključnico ali v dimljah. Po vstavitvi iglo in žico odstrani, kateter pa pričvrsti na kožo s šivi ali posebni sistemi za pričvrstitev. Kateter lahko ostane v žili nekaj tednov in se odstrani takoj, ko ga pacient ne potrebuje več. Lego preverimo z rentgenskim slikanjem. Poznamo tudi osrednje venske katetre, ki se v osrednjo veno vstavijo preko vene v komolcu ali podlahti (PICC kateter). Uporablja se za merjenje osrednjega venskega tlaka, odvzemanje vzorcev krvi za laboratorijske preiskave ter dodajanje določenih zdravil.

Zapleti

Večkratno zbadanje, krvavitev in podplutba na vbodnem mestu, motnje srčnega ritma, poškodba sosednje arterije, poškodba sosednjih živcev, poškodba pljuč, vdor zraka v venski sistem (zračna embolija), nastanek strdka v osrednji veni in možnost pljučne embolije, lokalna/sistemska okužba.

Je posebna oblika osrednjega venskega katetra. Zdravnik ga vstavi preko osrednje vene na vratu ali pod ključnico skozi desnostranske votline srca v pljučno arterijo. Uporabljamo ga za invazivno merjenje delovanja srčnožilnega sistema ter tlakov v srcu in pljučni arteriji in na podlagi meritev prilagajamo ustrezna inotropna zdravila. Običajno se vstavlja pred določenimi srčnimi operacijami, pri pacientih s pljučno hipertenzijo in/ali s hudim popuščanjem srca. Lego preverimo z rentgenskim slikanjem.

Zapleti

Kot pri osrednjem venskem katetru, dodatno še: motnje srčnega ritma med vstavljanjem, raztrganje pljučne arterije in smrt, zapora pljučne arterije in infarkt prizadetega dela pljuč.

Pod tem pojmom razumemo nadomeščanje različnih sestavin krvi v primeru krvavitve ali slabokrvnosti. Največkrat so to pripravki koncentriranih rdečih krvničk (eritrocitov), tekočega dela krvi brez celic (plazme) in koncentriranih krvnih ploščic (trombocitov). V primeru pomanjkanja določenih dejavnikov, ki so pomembni za normalno strjevanje krvi, lahko nadomeščamo tudi te. Možno je tudi nadomeščanje določenih protiteles in drugih beljakovin, ki jih pridobijo s predelavo krvi večih dajalcev.

Zapleti

Resni zapleti so dandanes zaradi številnih varnostnih postopkov v pripravi in preverjanju ustreznosti krvnih pripravkov na srečo redki. Pojavijo pa se lahko preobremenitev obtočil zaradi količine nadomeščenih krvnih sestavin, s transfuzijo povzročena okvara pljuč, okužbe. Pacient se na transfuzijo lahko odzove na različne načine: lahko le s povišano telesno temperaturo ali pa v najhujših primerih z večorgansko odpovedjo (zelo redko).

So zelo kratkotrajno delujoča in močna zdravila za vzdrževanje krvnega tlaka in/ali podporo delovanja srca. Odmerjajo se v obliki neprekinjene infuzije s črpalko preko osrednjega ali perifernega venskega katetra.

Zapleti

So pogostejši pri višjih odmerkih, odvisni so od učinkovine: motnje srčnega ritma, nezadostna prekrvljenost organov in tkiv ter v skrajnem primeru njihovo odmrtje (črevesje, prsti rok in nog), povišanje krvnega sladkorja, vpliv na presnovo.

Je posebna žica z napihljivim balonom, ki jo zdravnik preko dimeljske arterije po predhodnem lokalnem omrtvičenju vstavi v aorto, glavno žilo, ki izhaja iz srca. Uporablja se kot prehodna mehanska podpora oslabljenemu srcu, dokler se delovanje srca ne popravi. Balon je priklopljen na aparat, ki balon sinhrono s srčnim ciklom napihuje s helijem in prazni ter s tem izboljšuje prekrvljenost srčne mišice in posledično ostalih organov v telesu. IABČ se vstavi le, če so vse druge možnosti za izboljševanje delovanje srca izčrpane. Lego preverimo z rentgenskim slikanjem.

Zapleti

Krvavitev in podplutba na vbodnem mestu, poškodba dimeljske arterije, aorte. Zapora pretoka krvi v trebušne organe in spodnje okončine, nastanek strdkov v aorti.

Je invazivni postopek prehodnega nadomeščanja hudo okvarjene funkcije pljuč (veno-venski ECMO) ali hudega srčnega popuščanja (veno-arterijski ECMO). Za ECMO se praviloma odločamo, ko so se vse druge manj invazivne možnosti zdravljenja izčrpanje. Gre za premostitveno terapijo do izboljšanja stanja ali možnosti presaditve organa. Občasno se odločimo za ECMO po uspešnem oživljanju. Za izvajanje ECMO je potrebno vstaviti eno ali dve kanili v velike vene in/ali desni preddvor (veno-venski ECMO) ali pa eno kanilo v osrednjo veno ali desni preddvor in drugo kanilo v eno od osrednjih arterij ali aorto. Prav tako je potrebna posebna črpalka, ki črpa kri iz telesa in jo po obogatitvi s kisikom na posebni membrani ponovno vrača v telo. Podobno kot pri dializi je potrebno dodajati zdravila za redčenje krvi.

Zapleti

Pri vstavljanju kanil so zapleti kot pri vstavljanju osrednjega venskega katetra, dodatno pa še: krvavitve (lahko obsežne), nastajanje strdkov ter v skrajnem primeru zamašitev sistema za ECMO in posledična smrt, zračna embolija, okužbe, motena prekrvitev okončin, kamor so vstavljene kanile, motena prekrvitev zgornjega dela telesa (možganov) – tako imenovani Harlekinov sindrom.

Ena izmed glavnih nalog anesteziologa je zagotovitev oziroma oskrba dihalne poti. Ta je pomembna zato, ker med splošno anestezijo izgubimo reflekse in običajno prenehamo dihati (ob uporabi mišičnega relaksanta je to neizogibno) – zaradi tega ne pride do izmenjave plinov v pljučih (kisika in ogljikovega dioksida) in posledično telo ne prejme dovolj kisika. Zato paciente predihujemo s pomočjo anestezijskega aparata oziroma ventilatorja ali pa ročno z dihalnim balonom. Ob tem je osnovni pogoj odprta dihalna pot. Najpogosteje oskrbimo dihalno pot z endotrahealno intubacijo, pri določenih posegih pa je možna uporaba supraglotičnih pripomočkov ali predihavanje preko obrazne maske.

Vstavitev dihalne cevke – intubacija (endotrahealni tubus) je postopek, pri katerem zdravnik pacientu skozi usta, redkeje nos, vstavi cevko (tubus) iz umetnega materiala mimo glasilk v sapnik za vzdrževanje proste dihalne poti. Pacient pred tem dobi analgetik, pomirjevalo in mišični relaksant. Po vstavitvi se napihne poseben mešiček, ki mora biti v sapniku pod glasilkami in preprečuje zatekanje želodčne vsebine in drugih izločkov v dihala. Ob pričakovani težki oskrbi dihalne poti pa se postopek izvede v budnem stanju po omrtvičenju ust, žrela, grla in sapnika z lokalnim anestetikom. Cevko nato priklopimo na ventilator in pacienta, ki prejema zdravila za spanje in proti bolečinam, mehansko predihavamo. Hkrati z dihalno cevko zaščitimo dihalne poti pred zatekanjem hrane in prebavnih sokov vanje. Postopek izvajamo pri pacientih, ki potrebujejo splošno anestezijo, pri pacientih z moteno zavestjo, hudimi poškodbami, odsotnimi ali oslabelimi žrelnimi refleksi, pri tistih, ki ne zmorejo zadovoljivega samostojnega dihanja, pri pacientih s hudim levostranskim srčnim popuščanjem.

Dihalno pot lahko zagotovimo tudi na druge načine, eden izmed njih je uporaba supraglotičnih  pripomočkov, ki jih vstavimo v žrelo in ne direktno v grlo. Najpogosteje uporabljen supraglotičen pripomoček pri nas je I-gel. I-gel je oblikovan tako, da se na telesni temperaturi dobro prilagodi obliki žrela in nam omogoča uspešno predihovanje, vseeno pa ne zagotavlja zanesljive zaščite pred zatekanjem tekočine v sapnik in posledično pljuča. Zato je pred načrtovanimi posegi tako pomembno, da so pacienti tešči, ker se s tem izognemo večji količini vsebine v želodcu, ki bi po uvodu v splošno anestezijo in posledični izgubi reflksov lahko zatekala v dihalne poti.

Pri krajših in manj tveganih posegih lahko prosto dihalno pot zagotavljamo tudi z uporabo obrazne maske (na primer operacije manjših ognojkov na telesu, kjer z lokalno anestezijo ne moremo zagotoviti ustrezne analgezije) in pripomočki, ki skrbijo, da jezik in mehko nebo ne zapadeta v žrelo in zapreta poti do sapnika. V primeru, ko je anestezija dovolj plitka, lahko pacient samostojno diha prek omenjenih pripomočkov, v nasprotnem primeru (ko je anestezija tako globoka, da pacient ne diha) pa ga predihujemo prek ročnega dihalnega balona ali s pomočjo anestezijskega aparata.

V primeru neuspešne oskrbe dihalne poti na zgoraj opisane načine je treba poskusiti vzpostaviti dihalno pot z nujnim pristopom v sapnik preko vratu.

Vsi omenjeni postopki (z redkimi izjemami) se izvajajo, ko je pacient že pod vplivom anestezije, zato se jih kasneje praviloma ne zaveda in spomni.

Zapleti

Poškodba zob, poškodba sluznice ustne votline, žrela, sapnika, poškodba glasilk, napačna vstavitev cevke v požiralnik, pri dolgotrajni uporabi preležanine struktur sapnika. Zaradi uporabljenih zdravil lahko pride do neželenih sistemskih reakcij (alergija, znižanje krvnega tlaka). Med samim postopkom vstavljanja cevke lahko predvsem pri neteščih pacientih pride do zatekanja želodčne vsebine v sapnik in posledičnega razvoja hude pljučnice, ki ima veliko smrtnost. Da bi slednje preprečili, se držimo jasnih protokolov.  Neuspešna zagotovitev dihalne poti vodi v premajhno dostavo kisika telesu in posledično možgansko okvaro, lahko celo smrt.

Je postopek, s katerim s pomočjo posebnega ventilatorja pacienta popolno mehansko predihavamo ali pa mu nudimo delno podporo pri dihanju. S pomočjo ventilatorja dovajamo tudi ustrezen odstotek kisika v vdihanem zraku. Obstaja veliko različnih načinov mehanskega predihavanja. Ustrezen način izberemo glede na pacientove potrebe. Paciente lahko predihavamo invazivno preko dihalne cevke (tubusa) ali traheostome. Določene paciente z ohranjeno zavestjo in ustreznimi refleksi lahko predihavamo neivazivno (NIV – neinvazivna ventilacija) preko posebnih tesno prilegajočih se mask ali skafandra.

Zapleti

Preležanine na obrazu pri NIV, poškodba pljuč, ventilatorska pljučnica, negativni vpliv na delovanje obtočil ter vsi zapleti, našteti pri oskrbi dihalne poti z endotrahelano intubacijo.

Je postopek, pri katerem s pomočjo bronhoskopa (fleksibilen teleskop) pregledamo ter po potrebi očistimo pacientove dihalne poti (izločki, tujek). Pacient pred postopkom dobi pomirjevalo in analgetik, občasno mora dobiti tudi mišični relaksant. Med bronhoskopijo lahko odvzamemo koščke tkiva za histološke preiskave in/ali izločke dihalnih poti za mikrobiološke preiskave. V enoti intenzivne terapije bronhoskopijo običajno izvajamo skozi dihalno cevko (tubus) ali traheostomo in se je zaradi uporabe zgoraj omenjenih zdravil praviloma ne zaveda.

Zapleti

Prehodno poslabšanje preskrbe tkiv s kisikom, refleksno zoženje majhnih dihalnih poti (bronhospazem), manjše krvavitve v dihalnih poteh, poškodba dihalnih poti, možen vnos bakterij in drugih mikroorganizmov v dihala.

Je kirurški postopek za vzpostavitev umetne dihalne poti. Otorinolaringolog v splošni anesteziji naredi odprtino v sapnik (traheostomo) na sprednji strani vratu, v katero vstavi posebno cevko iz umetnega materiala (kanilo).  Preko kanile lahko pacienta mehansko predihavamo, čistimo izločke iz dihalnih poti, lahko pa pacient preko nje tudi samostojno diha. S pomočjo posebne govorne kanile lahko pacient z ohranjenimi žrelnimi refleksi kasneje tudi govori. Za traheotomijo se odločamo pri pacientih z moteno zavestjo, odsotnimi žrelnimi refleksi in/ali potrebo po dolgotrajnem mehanskem predihavanju. Pogosto je odvajanje od ventilatorja po dolgotrajnem mehanskem predihavanju pri pacientih s traheostomo lažje, kot pri tistih, ki imajo tubus. Če pacient traheostome več ne potrebuje, se kanila odstrani, odprtina pa zaceli z majhno brazgotino.

Traheotomijo je mogoče izvesti tudi v lokalni anesteziji (perkutana traheotomija).

Zapleti

Krvavitev, poškodba bližnjih živcev, poškodba ščitnice, poškodba sapnika, prehodno zmanjšano predihavanje med vstavljanjem kanile, refleksno zoženje majhnih dihalnih poti (bronhospazem),zamašitev kanile in zadušitev (ob stalnem nadzoru in negi zelo redko), pozna posledica je lahko zožitev sapnika na mestu traheotomije.

Je poseg, pri katerem zdravnik po predhodnem omrtvičenju kože zabode posebno iglo v prostor med prsno steno in pljuči (punkcija) ali preko igle uvede cevko iz umetnega materiala (drenaža) v isti prostor. S postopkom lahko odvzamemo tekočino/kri iz omenjenega prostora za preiskave (diagnostična punkcija). Če je omenjene tekočine preveč, jo s pomočjo drenaže odvajamo (npr. včasih pri hudi pljučnici, po poškodbah, pri napredovalem srčnem popuščanju). Torakalna drenaža se vstavlja tudi za odvajanje zraka iz prsne votline v primeru poškodbe pljuč (pnevmotoraks). Torakalna drenaža se vstavlja tudi po operacijah na pljučih in srcu za kontrolo krvavitve, odvajanje krvi in morebitnega zraka, ki uhaja iz operiranih pljuč. Drenaža je priklopljena na poseben rezervoar poleg pacientove postelje, ki ustvarja podtlak in v katerem je mogoče opaziti brbotanje. Obstajajo pa tudi elektronsko vodeni drenažni sistemi brez brbotajoče tekočine.

Zapleti

Poškodba medrebrnih žil s posledično krvavitvijo, poškodba medrebrnih živcev, poškodba pljuč, možnost zamašitve drena, možnost vnosa bakterij v prsno votlino, torakalni dren včasih povzroča bolečino zaradi pritiskanja na medrebrni živec.

Je cevka iz umetnega materiala, ki se vstavi v mehur skozi sečnico po predhodnem omrtvičenju sluznice sečnice z lokalnim anestetikom. Uporablja se za neprekinjeno odvajanje urina iz sečnega mehurja in nadzor nad njegovo količino. Običajno jo vstavimo pri ljudeh, ki imajo zmanjšano zavest, se ne morejo gibati, nimajo občutka za odvajanje urina in/ali zaradi ovire ne morejo normalno odvajati seča. Vstavljamo ga običajno tudi po uvodu v anestezijo pri operacijah, ki trajajo 2 uri ali več.

Zapleti

Vstavljanje urinskega katetra je varen poseg. V redkih primerih se lahko pojavijo sledeči zapleti: poškodba sečnice (redko s trajno brazgotino in motnjami v odvajanju urina), poškodba prostate, krvavitev iz sečil, vnetje sečil, nekateri pacienti po odstranitvi katetra prehodno nimajo občutka za polnost mehurja in odvajanje urina.

Je cevka iz umetnega materiala, ki jo medicinska sestra ali zdravnik vstavi skozi nos (usta) v želodec (gastrična) ali začetni del tankega črevesa (jejunalna). Predhodno se nosna in ustna votlina poškropita z lokalnim anestetikom. Uporablja se za hranjenje (enteralna prehrana) in/ali dajanje zdravil. Lahko se uporablja za razbremenitev prebavil ob zapori le-teh (ileus) ter po operacijah na prebavilih. Lego preverimo s pomočjo stetoskopa in z rentgenskim slikanjem.

Zapleti

Poškodba nosne ali ustne sluznice, poškodba požiralnika, želodca, črevesa (redko), preležanine nosne/ustne/požiralnične/želodčne sluznice, uvajanje v sapnik, sonda uvedena skozi nos poveča tveganje za vnetje obnosnih votlin (sinuzitis).

Je posebna, tovarniško pripravljena, sterilna hrana za neposredno dovajanje v želodec ali začetni del tankega črevesa preko nazo(oro)gastrične sonde. Pacienti, ki jih mehansko predihavamo, ne morejo normalno jesti in potrebujejo tako vrsto prehranjevanja.

Zapleti

Bruhanje, potencialni vnos hrane in prebavnih sokov v dihalne poti ter posledično pljučnica, driska.

Je posebna, tovarniško pripravljena sterilna prehrana v obliki prozorne ali bele tekočine, ki se daje običajno preko osrednje vene. Določeni pripravki pa se lahko dajejo tudi preko periferne venske kanile. Uporablja se kot popolna ali delna prehrana. Kot popolno prehrano jo uporabimo pri pacientih, kjer hranjenje preko želodca in črevesa ni mogoče. Takoj, ko pacientovo stanje to dopušča, preidemo na enteralno prehrano.

Zapleti

Iztirjenje krvnega sladkorja, možnost okužbe, vpliv na delovanje jeter in imunskega sistema, preobremenitev s tekočino.

Je ultrazvočna preiskava srca, ki jo izvajamo skozi požiralnik. Omogoča pregled delovanja srca in velikih žil iz notranjosti prsnega koša. Pacientu, ki predhodno dobi pomirjevalo in analgetik, skozi usta uvedemo posebno ultrazvočno sondo v požiralnik. Sonda je podobna tisti, s katero se izvaja gastroskopija. Ves čas preiskave nadzorujemo pacientove življenjske funkcije.

Zapleti

Poškodba zob, ustne, žrelne in sluznice požiralnika in želodca, predrtje požiralnika (zelo redko), motnje srčnega ritma.

Je posebna vrsta osrednjega venskega katetra z dvema svetlinama. Je debelejši od običajnega osrednjega venskega katetra. Vstavimo ga pacientom, ki potrebujejo hemodializo ali redkeje plazmaferezo (odstranjevanje določenih protiteles iz krvi). Vstavljen lahko ostane nekaj tednov. Odstranimo ga takoj, ko ga pacient ne potrebuje več. Lego preverjamo z rentgenskim slikanjem.

Zapleti

Kot pri osrednjem venskem katetru.

Je postopek, s katerim pacientom z akutno ali kronično odpovedjo ledvic nadomestimo delovanje ledvic. Včasih je dializa potrebna za odstranjevanje določenih škodljivih snovi iz telesa. Za izvajanje hemodialize v enoti intenzivne terapije pacient praviloma potrebuje dializni kateter, preko katerega ga priklopimo na dializni aparat. Dializni aparat preko ene svetline dializnega katetra odvzema kri. Kri črpa preko posebnih filtrov, kjer se odstranijo škodljivi presnovki in dodajo ustrezni elektroliti, in jo vrača skozi drugo svetlino dializnega katetra nazaj v telo pacienta. Dializa je potrebna tako dolgo, dokler si delovanje ledvic ne opomore. Med izvajanjem dialize je potrebno dodajati zdravila za redčenje krvi, da se dializni sistem ne maši s strdki.

Zapleti

Prehodno znižanje krvnega tlaka, znižanje števila določenih krvnih celic, krvavitve zaradi dodajanja zdravil za redčenje krvi med dializo, znižanje telesne temperature, okužba.

Je posebna elektroda, ki jo nevrokirurg po predhodnem omrtvičenju z lokalnim anestetikom ali v splošni anesteziji vstavi v možgansko tkivo. ICP senzor se vstavlja pacientom s hudo poško glave ali spontano krvavitvijo v možgane, ki imata običajno za posledico oteklino možganov. Občasno ga vstavijo tudi bolnikom po operaciji velikega tumorja na možganih. S pomočjo ICP senzorja merimo znotrajlobanjski pritisk, ki delno odraža izraženost otekline možganov in njihovo prekrvljenost. S posebnimi ICP senzorji lahko merimo tudi delni tlak kisika v možganskem tkivo in določene presnovke (mikrodializa). ICP senzor odstranimo takoj, ko ga pacient več ne potrebuje.

Zapleti

Krvavitev v možgane, poškodba možganov, pri dolgotrajni uporabi okužba.

Je cevka iz umetnega materiala, ki jo nevrokirurg po predhodnem omrtvičenju z lokalnim anestetikom ali v splošni anesteziji vstavi v enega od stranskih možganskih prekatov izpolnjenih z možganskohrbtenjačno tekočino (likvor). Redkeje se ZLD vstavi v ledvenem predelu. ZLD uporabljamo za odvajajanje likvorja in s tem zmanjševanje znotrajlobanjskega pritiska pri hudi poškodbi možganov, znotrajlobanjski krvavitvi in po nevrokirurških posegih na možganih. ZLD odstranimo takoj, ko je pacient več ne potrebuje.

Zapleti

Krvavitev v možgane, poškodba možganov, zamašitev s krvnimi strdki, okužba.

Je postopek, kjer zdravnik po predhodnem omrtvičenju vbodnega mesta s posebno iglo v ledvenem predelu odvzame možgansko hrbtenjačno tekočino (likvor) za laboratorijske preiskave. Postopek je potreben za potrditev vnetja možganov in njihov ovojnic.

Zapleti

Najpogostejši zaplet je glavobol. Ostali zapleti so redki: krvavitev v predel hrbtenjače in njena okvara, neposredna poškodba hrbtenjače in/ali iz nje izhajajočih živcev, okužba v predelu hrbtenjače in/ali možganov, koma in smrt zaradi utesnitve možganov v predelu zatilja v primeru predhodno neugotovljeneha povišanega znotrajlobanjskega pritiska.

Je postopek, kjer anesteziolog po predhodnem omrtvičenju vbodnega mesta s posebno iglo v ledvenem predelu pride do spinalnega (subarahnoidalnega) prostora, kjer je možgansko hrbtenjačna tekočina (likvor) – kot pri že opisani lumbalni punkciji. Razlikuje se v tem, da namesto odvzema tekočine doda zdravilo v omenjen prostor, ki v krajšem času (5-15 minut) poskrbi za omrtvičenje (pacient ne čuti in ne more premikati) predela telesa pod popkom (v večini primerov) ali pod prsmi (na primer pri nosečnicah). Z uporabo posebnih vrst zdravil in položajev telesa med dajanjem zdravila v spinalni prostor lahko omrtvičimo tudi samo eno izmed spodnjih okončin. Pomembno je dobro sodelovanje med pacientom in anesteziologom, da ne pride do neželenih zapletov (predvsem, da je pacient v primernem položaju in je med zbadanjem pri miru). Večinoma se izvaja pri operacijah na spodnjih okončinah in v porodništvu pri carskem rezu. V določenih primerih se lahko uporabi tudi med porodom, saj je možno dodati le toliko zdravila v spinalni prostor, da zagotovi lajšanje bolečine, ohranjena pa je možnost premikanja in sodelovanja porodnice.

Zapleti

Večkratno zbadanje, neuspela spinalna anestezija, totalna spinalna anestezija (omrtvičenje prevelikega dela hrbtenjače in posledično nezmožnost dihanja ter srčnožilni zapleti), okužba v predelu/poteku zbadanja, glavobol, bolečina v predelu zbadanja, poškodba živcev, epiduralni hematom (krvavitev), trajna ohromelost (izjemno redko), padec krvnega tlaka (predvsem nevarno pri težjih srčnih bolnikih), slabost/bruhanje, težje dihanje ob višjem bloku (nad popkom), prehodne težave z uriniranjem (zastoj urina), glej tudi zaplete pod „Lumbalna punkcija“.

Je postopek, kjer anesteziolog po predhodnem omrtvičenju vbodnega mesta s posebno iglo v ledvenem ali prsnem predelu pride do epiduralnega prostora (to je prostor pred prej omenjenim spinalnim prostorom) in prek te igle vstavi tanko cevko oziroma kateter. Postopek je zaradi daljše priprave in vstavitve cevke nekoliko daljši kot pri spinalni anesteziji. Preko cevke doda zdravila za lajšanje bolečine. V določenih primerih (na primer pri že vstavljeni cevki za namen lajšanja bolečine med porodom in nenadni potrebi za carski rez) se lahko doda zdravilo v takšnem odmerku, da poskrbimo za skoraj popolno omrtvičenje predela in ustrezne pogoje za izvedbo operativnega posega. Epiduralna analgezija/anestezija se običajno uporablja pri večjih operacijah na prsnem košu in trebuhu ter v porodništvu (za lajšanje bolečine med porodom in za carski rez). Kot pri izvajanju spinalne anestezije je v izogib zapletom izjemnega pomena bolnikovo sodelovanje po navodilih anesteziologa.

Zapleti

Glej zaplete pod „Spinalna (subarahnoidalna) analgezija in anestezija“. Možnost glavobola (pri predrtju trde hrbtenjačne ovojnice) in epiduralnega hematoma (krvavitve) je nekoliko večja kot pri zbadanju za spinalno anestezijo – zaradi uporabe širše igle.

Je postopek, pri katerem anesteziolog praviloma pod ultrazvočno kontrolo s posbno iglo v bližino živca ali živčnega pleteža doda lokalni anestetik, ki oblije izbrani živec ali pletež.  Namen je omrtvičenje področja, ki ga živec oziroma živčni pletež oživčuje. Po odmerjanju zdravila traja običajno od 10-20 minut, da željeno področje postane omrtvičeno. Ponavadi se uporablja za operacije na zgornjih in spodnjih okončinah, lahko pa tudi kot dodaten protibolečinski ukrep pri operacijah na glavi, vratu, prsnem košu in trebušni steni. V primeru, ko lahko za operacijo uporabimo samo periferno blokado živca (se pravi, da ta zadostuje) se na ta način lahko izognemu uporabi drugih anestezioloških tehnik (kot sta splošna ali spinalna anestezija) in njihovim možnim zapletom. Lahko pa periferno blokado uporabimo tudi v kombinaciji s splošno in/ali spinalno/epiduralno anestezijo. Učinek enkratne blokade traja ponavadi od 3 – 24 ur (odvisno od uporabljenih zdravil). Na zgoraj opisani način lahko ob živec oziroma pletež vstavimo tudi posebno tanko cevko (kateter), preko katerega lahko dodajamo zdravilo za lajšanje bolečine tudi do 3 dni od vstavitve in s tem podaljšamo protibolečinski učinek. Zaradi omenjenih prednosti je ta veja anesteziologije eno izmed hitreje razvijajočih se področij.

Zapleti

Bolečina na mestu vboda, krvavitev v področju vboda, parestezije („elektrika“) v področju živca, poškodba živca (prehodna in trajna – redko), okužba v poteku vboda, sistemska toksičnost lokalnega anestetika, ki se kaže z nevrološkimi izpadi in možno prizadetostjo srčnožilnega sistema (večja verjetnost pri bolj prekrvljenih tkivih – na primer pri prsnem košu in pri določenih vrstah uporabljenega zdravila – lokalnega anestetika), blokada oživčenja glavne dihalne mišice – prepone (pri blokadah na vratu) in posledično težje dihanje, predrtje trde hrbtenjačne/možganske ovojnice, predrtje pljučne mrene in posledično pnevmotoraks – zrak ob pljučih (oboje pri blokadah na vratu, ob hrbtenici ali prsnem košu).