Lajšanje bolečine

Bolečina in pristopi njenega obvladovanja

Bolečina je neprijetna čutna in čustvena izkušnja, ki običajno nastane kot posledica poškodbe tkiv. Lahko pa tudi boli, čeprav ni bilo nobene poškodbe.

Z bolečino se srečujemo v vseh življenjskih obdobjih, od ranega otroštva do pozne starosti. Res, da je bolečina neprijetna, a ima v osnovi varovalno vlogo: ko zaboli, se od škodljivega dejavnika odmaknemo. Na površini telesa, na koži, mišicah in kosteh, so bolečinski receptorji, ki jih vzdraži poškodba ali vnetje in po bolečinskih živčnih vlaknih se prenaša sporočilo preko hrbtenjače do možganov. Tako bolečino označujemo kot nociceptivno bolečino. V možganih nimamo določenega bolečinskega centra, ampak govorimo o bolečinskem medmrežju. V možganih bolečino zaznamo, kako pa se nanjo odzovemo, je odvisno od različnih dejavnikov. Čustva in celotna življenjska situacija lahko občutek bolečine močno ojačajo ali pa zelo oslabijo: ista poškodba nekoga zelo boli, drugi pa skoraj ne čuti bolečine. Na doživljanje bolečine vplivajo tudi socialno in kulturno okolje, religiozna in filozofska izhodišča, predhodne izkušnje in pa seveda genetika.

Prenesena bolečina

Sporočila o dogajanju na površini telesa so jasna, točno vemo, kje nas boli. Taka bolečina je na primer ostra ali topa. Bolj zapleten je potek sporočil iz notranjih organov, ki jih oživčujejo živčna vlakna, ki ne prevajajo samo bolečine. Tudi iz notranjih organov gredo sporočila po živčnih vlaknih najprej do hrbtenjače, vendar se na isto majhno področje v hrbtenjači stekajo informacije iz velike površine in iz različnih notranjih organov. Tako se na primer dogaja, da bolečine v levi roki lahko kažejo na dogajanje v srcu, bolečine v rami pa lahko govorijo za težavo v žolčniku, čemur rečemo prenesena bolečina.

Nevropatska bolečina

Pri okvari živčevja iz različnih vzrokov, tak primer je lahko poškodba živčnega pleteža za celo zgornjo okončino pri motoristični prometni nesreči ali pa poškodba možganov po možganski kapi, se električni impulzi iz poškodovanega živca samodejno pražijo. Bolnik to opisuje kot električne sunke, zbadanje z iglicami in mravljinčenje. Bolečine zaradi okvare živčevja imenujemo nevropatske bolečine, so hujše ponoči kot podnevi in zelo uničujoče vplivajo na kakovost življenja. So tudi veliko težje obvladljive, saj so običajni analgetiki pri nevropatski bolečini povsem neučinkoviti.

Vzrok za bolečino

Pri večini bolečin najdemo neke vzroke v okvarah organov ali pa samih živcev. So pa tudi bolniki, ki imajo dolgoletne bolečine, ki jih ne moremo pojasniti z nobenimi diagnostičnimi preiskavami in testiranji. Takrat govorimo o primarni bolečini, kjer gre verjetno za okvaro v bolečinskem medmrežju v možganih. Tudi taka bolečina je težko obvladljiva in zanjo nimamo učinkovitih analgetikov.

Opis bolečine

Ko pride bolnik z bolečinami k zdravniku, ga bo le ta najprej vprašal, kje ga boli in koliko časa ga boli. Seveda je pomembno, ali so bolečine prisotne ure, dneve ali pa jih ima bolnik že mesece ali leta. Vprašal ga bo, kako močno ga boli in želel, da bolnik vsaj približno oceni jakost svoje bolečine od nič do deset, kjer nič pomeni, da bolečine sploh ni, od 1 do 3 je blaga bolečina, med 4 in 6 zmerna bolečina, od 7 do 9 zelo huda bolečina in 10 neznosna bolečina. Zdravnik bo želel, da bolnik bolečino opiše: ali je ostra ali topa, ali je pekoča ali kot električni sunki, se kaže kot mravljinčenje, zbadanje, kam in kako se širi. Pogovorila se bosta o vzrokih za bolečino, ali gre za poškodbo ali morda vnetje, ali so morda vzroki v žilnih ali nevroloških obolenjih. Pomembno je, ali je bolečino povzročila rakava bolezen ali pa je posledica zdravljenja rakave bolezni. Zdravnik bo vprašal tudi, kaj bolečino ojača in kaj omili, ali je hujša med gibanjem ali v mirovanju, kako vpliva na spanje in apetit. Pogovorila se bosta, kako vpliva bolečina na telesno aktivnost, na družinske odnose, druženje s prijatelji, ali in koliko bolnik zmore opravljati svoje delo v službi. Po izčrpnem pogovoru in natančnem pregledu bo zdravnik predlagal načrt obvladovanja bolečine.

Obvladovanje oziroma lajšanje bolečine

Pri obvladovanju bolečine vedno kombiniramo farmakološke pristope (učinkovine, ki lajšajo bolečine, imenujemo analgetiki) in pa metode brez zdravil (nefarmakološke pristope).

Nekatere bolečine, zlasti tiste, ki jih dobro lokaliziramo in trajajo morda nekaj dni ali tednov, nam uspe lajšati z zdravili. Kroničnih bolečin, ki trajajo več let, z analgetiki ne uspemo olajšati. Govorimo o obvladovanju bolečine, pri čemer so nefarmakološki pristopi v ospredju: metode fizikalne medicine, psihološki pristopi, izobraževalni programi za bolnike s podobnimi težavami, gibalne tehnike (joga, pilates..), meditativne tehnike in akupunktura (zbadanje z iglicami po metodah kitajske tradicionalne medicine). Pri nekaterih bolnikih so vzrok za bolečine psihične težave, pri mnogih pa dolgoletne bolečine, ki so zelo poslabšale kakovost življenja, povzročijo psihične težave.

Pri bolnikih, ki zaradi bolečin trpijo že dolga leta, je obvladovanje bolečine zelo kompleksno in večplastno. Takega bolnika obravnava tim različnih strokovnjakov: specialist za bolečine (algolog), fiziater, nevrolog, psiholog, psihiater, morda ortoped ali nevrokirurg, morda zobozdravnik, specialist otorinolaringologije, morda angiolog, revmatolog in še bi lahko naštevali. V obravnavo je potrebno vključiti tudi bolnikove družinske člane in morda tudi delodajalca. Le s tako interdisciplinarno obravnavo bomo lahko pomagali živeti bolniku z razširjeno kronično bolečino.

Zapisala:
doc. dr. Neli Vintar, dr. med.

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja