Pred načrtovanimi (tj. »elektivnimi«) posegi oz. operacijami anesteziologi pacienta pregledamo v ambulanti ali na oddelku v bolnišnici, na katerega je bil sprejet. Tako se spoznamo s pacientom, njegovim zdravstvenim stanjem, vrsto posega/operacije, ki je načrtovana in na podlagi vseh zbranih informacij razložimo, svetujemo ter damo na izbiro možnosti za vrsto anestezije. Prav tako pacientu razložimo morebitno tveganje za perioperativne zaplete. Ob izraženem strinjanju le-ta podpiše tudi ustrezno soglasje za anestezijo. V kolikor je potrebno, predlagamo dodatne preiskave (dodatni laboratorijski izvidi, obravnava pri drugih specialistih – npr. kardiolog/pulmolog itd.) in ustrezno ukrepanje, da se tveganje za zaplete med in po operaciji v kar največji možni meri zmanjša.
Kadar je poseg nujen in je življenje ali ena izmed funkcij pacienta ogrožena, se omenjeni postopki izpeljejo prilagojeno, saj to zahteva narava pacientovega stanja.
Med izvajanjem anestezije ves čas nadzorujemo življenjske funkcije. Obseg nadzora prilagajamo glede na zahtevnost/tveganost operacije oz. posega ter predhodnega zdravstvenega stanja pacienta. Osnovni nadzor vsebuje pulzno oksimetrijo za merjenje nasičenosti kisika v krvi (običajno je to »žabica«, ki jo damo bolniku na prst), EKG za nadzor srčnega ritma (3 nalepke, ki jih prilepimo na prsni koš) ter merjenje krvnega tlaka (manšeta, ki jo običajno namestimo na nadlaht). V kolikor je potrebno, dodamo še druge vrste nadzora (za določene možganske funkcije, razširjeni nadzor srčno-žilnih funkcij itd.).
Ob prihodu v operacijske prostore se najprej izvede več kontrolnih točk (več ljudi pacienta vpraša po identiteti, datumu rojstva, alergijah, teščosti itd.), vse z namenom čim večje varnosti. V operacijski dvorani anestezijska sestra/zdravstvenik in zdravnik pacientu namestita pripomočke za zgoraj omenjeni nadzor in vstavita intravensko kanilo. Zbodemo običajno na roki, da dobimo dostop do žile, kjer lahko kasneje teče infuzija tekočin in dodajamo vsa potrebna zdravila.
Pri uvodu v splošno anestezijo odmerimo zdravilo proti bolečinam (= analgetik), zdravilo za izgubo zavesti (= anestetik) in po potrebi mišični relaksant (odvisno od vrste operacije), da lahko ob učinkovanju zdravil ustrezno zagotovimo dihalno pot (vstavimo dihalno cevko ali kateri drugi pripomoček). Nato pacienta priklopimo na anestezijski aparat, ki zagotavlja ustrezno predihovanje (»diha« namesto pacienta). Med samim posegom dodajamo ustrezno količino zdravil, da zagotovimo zadostno globino anestezije (glede na pacientovo stanje, višino/težo itd.). Po koncu posega prenehamo z dodajanjem predhodno omenjenih zdravil. Sledi obdobje prebujanja pacienta iz anestezije. Hkrati poskrbimo za ustrezno lajšanje bolečine, odstranimo »cevko za dihanje« in pacienta premestimo v enoto za pooperativno okrevanje (t.i. »zbujevalnico«). V kolikor pacientovo stanje ne dopušča takojšnjega zbujanja (določen zaplet, obsežnost/vrsta operacije, slabo predhodno zdravstveno stanje), ga še pod vplivom anestezije premestimo v enoto perioperativne intenzivne terapije, kjer se nato nadaljuje kontrolirano zbujanje in po potrebi intenzivno zdravljenje.
Pri regionalni oz. področni anesteziji so začetni postopki zelo podobni (varnostne točke, nadzor življenjskih funkcij, intravenska kanila). Za spinalno ali epiduralno tehniko uvedemo ustrezno iglo po lokalnem omrtvičenju vbodnega mesta v medvretenčni prostor. Pri tem je pomembno, da se pacient dosledno drži anesteziologovih navodil. Pri določenih operacijah lahko naredimo periferno blokado željenega živca ali živčnega pleteža pod kontrolo ultrazvoka (okončine, vrat, trebuh itd.). Učinki tovrstne anestezije izzvenijo v različnem časovnem obdobju (pri spinalni anesteziji od 2-6 ur, pri blokadah na ostalih delih telesa od 4-24 ur – lahko tudi dlje, odvisno od količine danih zdravil in področja, ki ga blokiramo).