Anestezija na kratko

Beseda anestezija izhaja iz grških besed »an« (brez) in »aesthesis« (občutek), torej je to stanje, ko ne občutimo (ciljan je predvsem občutek bolečine). Tako stanje si želimo zato, da lahko kirurški ali kak drug medicinski poseg poteka s čim manj možnosti neprijetnih doživetij in zapletov.

Anesteziologija je veda (medicinska specialnost), ki se ukvarja s perioperativno oskrbo pacienta (pred, med in po operaciji). Vključuje izbor, pripravo in izvedbo anestezije, nadzor življenjskih funkcij pacienta in zgodnje pooperativno okrevanje (običajno do nekaj ur).

Anesteziolog je zdravnik, ki se ukvarja z anesteziologijo, oživljanjem in obravnavo hudo poškodovanih, lajšanjem in zdravljenjem bolečine ter perioperativno intenzivno medicino. Po zaključenem študiju splošne medicine (6 let), opravljenem pripravništvu in strokovnem izpitu (0,5 leta) lahko prične s specializacijo, ki traja 6 let. Specializacijo zaključi s specialističnim izpitom in pridobi naziv »zdravnik specialist anesteziologije, reanimatologije in perioperativne intenzivne medicine«. Ostali deli specialnosti so razloženi v ostalih sestavkih.

V grobem delimo anestezijo na splošno anestezijo (t.i. »narkozo«) – kjer pacient željeno izgubi zavest in ne občuti bolečine ter na regionalno oz. področno anestezijo – kjer pacient ostane buden, vseeno pa ne občuti bolečine v željeni okončini oz. področju telesa. Poznamo tudi lokalno anestezijo, ki jo večinoma izvajajo skoraj vsi zdravniki različnih specialnosti (večinoma kar sami, brez prisotnosti anesteziologa). V primerjavi s področno anestezijo je pri lokalni anesteziji običajno zajeto precej manjše področje, ki je anestezirano (npr. pri zobozdravniku ali pri šivanju kože, odstranitvi nohta ipd.).

Pred načrtovanimi (tj. »elektivnimi«) posegi oz. operacijami anesteziologi pacienta pregledamo v ambulanti ali na oddelku v bolnišnici, na katerega je bil sprejet. Tako se spoznamo s pacientom, njegovim zdravstvenim stanjem, vrsto posega/operacije, ki je načrtovana in na podlagi vseh zbranih informacij razložimo, svetujemo ter damo na izbiro možnosti za vrsto anestezije. Prav tako pacientu razložimo morebitno tveganje za perioperativne zaplete. Ob izraženem strinjanju le-ta podpiše tudi ustrezno soglasje za anestezijo. V kolikor je potrebno, predlagamo dodatne preiskave (dodatni laboratorijski izvidi, obravnava pri drugih specialistih – npr. kardiolog/pulmolog itd.) in ustrezno ukrepanje, da se tveganje za zaplete med in po operaciji v kar največji možni meri zmanjša.

Kadar je poseg nujen in je življenje ali ena izmed funkcij pacienta ogrožena, se omenjeni postopki izpeljejo prilagojeno, saj to zahteva narava pacientovega stanja.

Med izvajanjem anestezije ves čas nadzorujemo življenjske funkcije. Obseg nadzora prilagajamo glede na zahtevnost/tveganost operacije oz. posega ter predhodnega zdravstvenega stanja pacienta. Osnovni nadzor vsebuje pulzno oksimetrijo za merjenje nasičenosti kisika v krvi (običajno je to »žabica«, ki jo damo bolniku na prst), EKG za nadzor srčnega ritma (3 nalepke, ki jih prilepimo na prsni koš) ter merjenje krvnega tlaka (manšeta, ki jo običajno namestimo na nadlaht). V kolikor je potrebno, dodamo še druge vrste nadzora (za določene možganske funkcije, razširjeni nadzor srčno-žilnih funkcij itd.).

Ob prihodu v operacijske prostore se najprej izvede več kontrolnih točk (več ljudi pacienta vpraša po identiteti, datumu rojstva, alergijah, teščosti itd.), vse z namenom čim večje varnosti. V operacijski dvorani anestezijska sestra/zdravstvenik in zdravnik pacientu namestita pripomočke za zgoraj omenjeni nadzor in vstavita intravensko kanilo. Zbodemo običajno na roki, da dobimo dostop do žile, kjer lahko kasneje teče infuzija tekočin in dodajamo vsa potrebna zdravila.

Pri uvodu v splošno anestezijo odmerimo zdravilo proti bolečinam (= analgetik), zdravilo za izgubo zavesti (= anestetik) in po potrebi mišični relaksant (odvisno od vrste operacije), da lahko ob učinkovanju zdravil ustrezno zagotovimo dihalno pot (vstavimo dihalno cevko ali kateri drugi pripomoček). Nato pacienta priklopimo na anestezijski aparat, ki zagotavlja ustrezno predihovanje (»diha« namesto pacienta). Med samim posegom dodajamo ustrezno količino zdravil, da zagotovimo zadostno globino anestezije (glede na pacientovo stanje, višino/težo itd.). Po koncu posega prenehamo z dodajanjem predhodno omenjenih zdravil. Sledi obdobje prebujanja pacienta iz anestezije. Hkrati poskrbimo za ustrezno lajšanje bolečine, odstranimo »cevko za dihanje« in pacienta premestimo v enoto za pooperativno okrevanje (t.i. »zbujevalnico«). V kolikor pacientovo stanje ne dopušča takojšnjega zbujanja (določen zaplet, obsežnost/vrsta operacije, slabo predhodno zdravstveno stanje), ga še pod vplivom anestezije premestimo v enoto perioperativne intenzivne terapije, kjer se nato nadaljuje kontrolirano zbujanje in po potrebi intenzivno zdravljenje.

Pri regionalni oz. področni anesteziji so začetni postopki zelo podobni (varnostne točke, nadzor življenjskih funkcij, intravenska kanila). Za spinalno ali epiduralno tehniko uvedemo ustrezno iglo po lokalnem omrtvičenju vbodnega mesta v medvretenčni prostor. Pri tem je pomembno, da se pacient dosledno drži anesteziologovih navodil. Pri določenih operacijah lahko naredimo periferno blokado željenega živca ali živčnega pleteža pod kontrolo ultrazvoka (okončine, vrat, trebuh itd.). Učinki tovrstne anestezije izzvenijo v različnem časovnem obdobju (pri spinalni anesteziji od 2-6 ur, pri blokadah na ostalih delih telesa od 4-24 ur – lahko tudi dlje, odvisno od količine danih zdravil in področja, ki ga blokiramo).

Sedacija je vrsta anestezije, kjer dodamo tako količino zdravil, da je bolnik ustrezno pomirjen oz. lahko »drema« – vseeno pa diha sam in se ob ustreznem dražljaju tudi primerno odzove.

Možne so tudi kombinacije več vrst anestezij: splošne in področne, področne in sedacije itd. – vse v dogovoru z anesteziologom glede na operativni poseg in bolnikovo stanje.

Pri vseh vrstah anestezije so možni stranski učinki in tudi zapleti, ki pa so v današnjem času redki zaradi napredovanja medicine in postopkov ter večje varnosti zdravil. Vseeno se jim ne moremo zmeraj izogniti. Večje tveganje za zaplete in pojav stranskih učinkov  imajo slabo pripravljeni pacienti, pacienti z več pridruženimi boleznimi, debeli in kadilci.

Najpogostejši stranski učinki in zapleti splošne anestezije in operativnega posega so: slabost, bruhanje, tresenje ob zbujanju, občutek hladu, prehodne težave s spominom in koncentracijo, modrica na mestu vstavljanja venske kanile, bolečine v grlu, hripav glas, poškodbe ust in zob. Med najbolj resne zaplete anestezije sodijo anafilaktična reakcija na katerokoli zdravilo, zavedanje med operacijo in smrt.

Med redke zaplete anestezije sodi tudi zavedanje med anestezijo – pacient se zaveda dogajanja okoli sebe, ne more pa se premakniti. Pojav je zelo neprijeten, vendar na srečo zelo redek (0.2% vseh splošnih anestezij). Najpogosteje se pojavi pri hudo poškodovanih pacientih, pri srčnih operacijah in pri carskih rezih, kjer je pogosto potrebna čim bolj plitva anestezija. Za preprečevanje morebitnega zavedanja med operacijo anesteziolog neprestano spremlja globino anestezije.

Najpogostejši stranski učinki spinalne in epiduralne anestezije/analgezije so: padec krvnega pritiska, slabost, bruhanje, nezadostna blokada bolečine, težave z uriniranjem in glavobol. Med najbolj resne zaplete spinalne/epiduralne anestezije sodijo epiduralni hematom (krvavitev v epiduralnem prostoru, ki pritiska na hrbtenjačo in jo lahko trajno okvari – terapija je kirurška; pogostost je 1:50.000-250.000), epiduralni absces (okužba v epiduralnem prostoru, kjer se nabere gnoj, ki pritiska na hrbtenjačo in jo lahko poškoduje, lahko pa se vnetje razširi tudi na hrbtenjačo in možgane – zdravljenje je kirurško in antibiotično), meningitis (vnetje možganskih ovojnic), ter trajna ali začasna direktna poškodba živca ali hrbtenjače.

Za odrasle veljajo naslednja priporočila:

• pacient lahko pije bistro tekočino do 2 uri pred posegom v anesteziji (bistre tekočine: voda, tudi voda z okusom, čaj, bistri sokovi),
• zdrav pacient ne sme jesti čvrste hrane 6 ur pred uvodom v anestezijo*,
• pacient lahko spije zdravila s 150ml vode do 1 uro pred posegom,
• na dan posega je odsvetovano kajenje in uporaba žvečilk.

Za otroke veljajo naslednja priporočila:

• otrok lahko pije bistro tekočino do dve uri pred posegom,
• dojenje in hranjenje z mlečnimi pripravki je treba prenehati 4 ure pred uvodom v anestezijo*,
• otroci ne smejo jesti čvrste hrane in mlečnih izdelkov vsaj 6 ur pred uvodom v anestezijo*,
• otrok lahko spije nekaj požirkov vode do 1 uro pred uvodom v anestezijo,
• žvečilke naj ne žveči na dan posega.

*Za nekatere bolnike (sladkorne bolnike, bolezen zgornjih prebavil, poškodovance…) ta pravila ne veljajo oziroma so priporočeni časi stradanja daljši. Na to vas bo opozoril lečeči anesteziolog.

Upoštevanje teh priporočil je zelo pomembno, saj le tako lahko učinkovito zmanjšamo verjetnost nastanka zapletov med anestezijo (bruhanje, vdih izbruhanine, pljučnica, smrt).

Če vam po anesteziji ni slabo, lahko začnete s pitjem vode takoj ko se vrnete na oddelek – sprva po požirkih in v presledkih. Če vam je ob tem slabo, počakajte še 60 – 90 minut. Ko lahko normalno požirate in vam ni slabo in ne bruhate, lahko začnete z uživanjem lahko prebavljive hrane. V primeru, da ta pravila za vas ne veljajo, vas bo na to opozoril lečeči anesteziolog oziroma oddelčni zdravnik.

Najpomembnejše je dosledno upoštevanje navodil lečečega anesteziologa, saj s tem zmanjšate tveganja za neželene dogodke pred, med in po anesteziji. Za posege v anesteziji je pomembna tudi psihofizična kondicija, zato je priporočljivo, da ste v obdobju pred operacijo aktivni toliko, koliko vam dopušča vaše zdravstveno stanje. Priporočamo zmerno fizično aktivnost (npr. hojo, plavanje, kolesarjenje, počasen tek), pridobitev mišične mase (vaje z lastno težo, vaje z utežmi) ter uravnoteženo zdravo hrano s kakovostnimi beljakovinami.

Reanimatologija ali »veda o oživljanju« je področje v medicini, ki skrbi za oživljanje (ko pride do srčnega zastoja) in za oskrbo hudo poškodovanih. Ukvarja se neposredno z nenadnimi predsmrtnimi stanji in klinično smrtjo. Spada v delokrog zdravnika anesteziologa, ki se srečuje s takimi stanji na urgenci, v operacijski dvorani ali na bolnišničnih oddelkih. Sodeluje v ekipi z zdravniki in zdravstvenimi delavci drugih specialnosti glede na naravo stanja. Pri bolniku, ki je utrpel prometno nesrečo s poškodbo večih delov telesa – glava, hrbtenica, okončine, trebuh – in je sprejet v reanimacijsko sobo na urgenci, bo sodeloval s kirurgom travmatologom (za poškodovano hrbtenico in okončine), z nevrokirurgom (za poškodbo glave) in abdominalnim kirurgom (za poškodbo trebušnih organov). Skrbimo tudi za oživljanje znotraj bolnišnice. Če pride do srčnega zastoja pri bolniku v bolnišnici, oddelčno osebje prepozna srčni zastoj, sami takoj pričnejo s temeljnimi postopki oživljanja in preko predvidenega protokola aktivirajo reanimacijsko ekipo. Le-ta pride v čim krajšem času in prevzame vodenje oživljanja in postopke, ki so vključeni v tako obravnavo. V primeru uspešnega oživljanja pri bolniku izpelje diagnostiko za ugotovitev vzroka srčnega zastoja in ga nato premesti v enoto intenzivne terapije za nadaljnje zdravljenje.

Sprejem in obravnavo v Enoti perioperativne intenzivne terapije (EpIT) potrebujejo bolniki, katerih življenje ali funkcija organov so neposredno ogroženi. To so:

• poškodovanci s hudimi poškodbami ene ali več telesnih regij, na primer s hudo poškodbo glave, prsnega koša, trebuha, in/ali hrbtenjače;
• bolnike, ki so utrpeli hude opekline;
• bolnike po zapletenih operacijah, na primer na srcu, pljučih, velikih žilah itd;
• bolnike s hudimi okužbami (sepso) po operacijah;
• bolnike po presaditvi organov;
• bolnike po drugih resnih perioperativnih zapletih ter bolnike po uspešnem oživljanju.

V EpIT imamo 24-urni nadzor nad vsemi življenskimi funkcijami, možnost takojšnje diagnostike ter optimalnega ukrepanja. Prav tako imamo na voljo različne postopke nadomeščanja funkcije organov: mehansko predihavanje, dializa, v EpIT obeh slovenskih kliničnih centrov pa so na voljo tudi aparati za nadomeščanje funkcije pljuč in/ali srca z zunajtelesnim krvnim obtokom – ECMO.

Zaradi invazivnosti določenih terapevtskih postopkov so bolniki v EpIT pogosto analgosedirani. To pomeni, da dobivajo močna zdravila proti bolečinam in zdravila za zagotavljanje bolj ali manj globoke umetne kome. Oboje je potrebno, da bolnika čim manj boli in da lažje prenaša postopke, kot je na primer mehansko predihavanje.

Glavni cilj obravnave bolnika v EpIT je čimprejšnja vzpostavitev normalne funkcije vseh organov ter težnja k čimprejšnji samostojnosti in rehabilitaciji bolnika. Pri tem sodelujejo zdravniki specialisti anesteziologije, reanimatologije in perioperativne medicine, specialisti intenzivne medicine, medicinske sestre in zdravstveniki, fizioterapevti, infektologi ter klinični farmakologi. Tekom specializacije v učne namene v EpIT krožijo tudi specializanti anesteziologije, reanimatologije in perioperativne medicine, specializanti kirurških vej medicine ter specializanti urgentne medicine. Po potrebi preko konziliarne službe v process obravnave bolnika vključujemo tudi specialiste drugih strok. Prav tako stalno sodelujemo s kirurgom, ki je bolnika operiral, po potrebi pa tudi s kirurgi drugih smeri in interventnimi radiologi, če bolnik potrebuje dodatne operacije oziroma invazivne posege.

Delo v EpIT je ves čas zelo intenzivno, predvsem negovalni postopki se izvajajo 24 ur na dan. Kljub temu se trudimo večino diagnostičnih ter invazivnih postopkov pri bolnikih opraviti v dopoldanskem času, da jim čimbolj omogočimo nočni počitek. Na prvem mestu je timsko delo. V ta namen se ob jutranji predaji službe sestane cel tim, ki naredi načrt potrebnih diagnostičnih ter terapevtskih postopkov pri vsakem bolniku. Tim se običajno sestane še sredi delovnega dneva in ob predaji službe dežurnemu zdravniku v popoldanskem času. Takrat se ovrednoti opravljene postopke, stanje vsakega bolnika in dogovori za morebitne dodatne diagnostične in terapevtske postopke. Seveda izvajamo nujne ukrepe takoj, ko so potrebni, ne glede na del dneva.

V določenih primerih se bolnikovo stanje kljub vsej intenzivni terapiji poslabšuje. V teh primerih skličemo konzilij zdravnikov intenzivistov, lečečega kirurga ter po potrebi še specialistov drugih strok, ki dnevno ocenjuje opravljene terapevtske postopke in bolnikovo stanje. Če konzilij ugotovi, da je bila vsa možna terapija izčrpana, pri bolniku preidemo na paliativno oskrbo. Paliativna oskrba pomeni, da se bolniku omogoči čimbolj dostojno in brez bolečin preživeti zadnje dneve oziroma ure njegovega življenja. Pri takih bolnikih več ne izvajamo invazivnih postopkov.

Vsi, ki smo udeleženi v proces obravnave bolnika v EpIT, se zavzemamo za delo po najvišjih standardih trenutno veljavnih strokovnih priporočil. Prav tako se trudimo biti empatični tako do bolnikov kot njihovih svojcev. Slednjim ob podajanju informacij glede stanja njihovega najbližnjega po najboljših močeh skušamo tudi stati ob strani, saj se zavedamo težkega bremena, ki jim ga kritično stanje njihovega svojca prinaša.